Unendlichkeit pomeni 'neskončnost'. To je močna in poetična beseda, ki se ne pojavlja pogosto v vsakdanjem pogovoru ali v vsaki pesmi.
V kontekstu pesmi Rammstein, "Zeit", beseda "Unendlichkeit" poudarja minljivost časa in človeško željo po večnosti. Besedilo pravi: "Am Ufer winkt Unendlichkeit" (Na obali maha neskončnost), kar ustvarja sliko nečesa, kar je dosegljivo, a hkrati nedosegljivo, saj se čas neusmiljeno premika naprej. Ta kontrast med željo po neskončnosti in realnostjo minljivosti naredi besedo še posebej zanimivo in globoko.
»Zeit« je pesem o tem, kako neusmiljeno mineva čas. Besedilo riše temne, skoraj sanjske podobe: vidimo, vendar smo slepi, mečemo sence brez svetlobe, prihodnost pa nas vleče naprej, čeprav je ne moremo priklicati ali ustaviti. V verzu »Gefangen so im Fluss der Zeit« [Ujeti v reki časa] je človek kot nekdo, ki ga tok nosi s seboj. Na obrežju čaka neskončnost, toda počitka ni: »Keine Rast, nur vorwärts streben« [Ni počitka, samo prizadevanje naprej]. Zelo močna je tudi misel »Wir sterben weiter, bis wir leben« [Še naprej umiramo, dokler ne zaživimo], ki življenje predstavi kot pot proti nečemu, česar še ne znamo zares živeti.
Najbolj ganljiv del pride v trenutku bližine. Govorec leži v objemu toplega telesa in si želi: »Ach, könnt es doch für immer sein!« [Ah, ko bi le lahko bilo za vedno!]. Toda telo bo kmalu hladno, trenutek pa je že minil, ker »die Zeit kennt kein Erbarmen« [čas ne pozna usmiljenja]. Refren zato zveni kot skoraj otroška prošnja: »Bitte bleib steh'n, bleib steh'n« [Prosim, ostani, ustavi se]. Pesem prizna, da vsak pozna popoln trenutek, vendar tudi ta ne more trajati. Ko pride naš čas, je čas za odhod, ure se lahko ustavijo, a čas vseeno teče naprej. Prav ta nasprotujoča si podoba, želja, da bi se najlepši trenutek ustavil, in gotovost, da se ne bo, daje pesmi njeno težo.