Musa pomeni 'muza'. To je beseda, ki se nanaša na navdihujočo osebo ali stvar, še posebej v umetnosti, kot je glasba.
V pesmi Andrea Bocelli poje: "È una Musa che ci invita a sfiorarla con le dita" (Je muza, ki nas vabi, da se je dotaknemo s prsti). Tukaj se "muza" nanaša na glasbo samo, ki ga navdihuje in mu daje smisel v življenju. To je lepa in poetična beseda, ki poudarja globoko povezavo med umetnikom in njegovo strastjo.
Ko prvič poslušaš tole klasiko, zlahka pomisliš, da Andrea Bocelli in Giorgia pojeta o skrivnostni ženski, ki jima je zmešala glavo. Besedilo začne z »Vivo per lei da quando sai / La prima volta l'ho incontrata« (Živim zanjo, odkar veš, sem jo prvič srečal), a ta »ona« (lei) sploh ni človek. Hitro postane jasno, da gre za samo glasbo! Pesem jo opisuje kot muzo ob klavirju, tolažbo za vsakogar, ki sedi sam v sobi s prižganim radiem (»Come uno stereo in camera / Di chi è da solo«), in zaveznico, ki ne dopušča ljubosumja, saj pripada vsem.
Zelo neposredno povesta, da življenje z glasbo ni vedno nežno. Včasih te udari po glavi (»A volte picchia in testa«), te vleče iz mesta v mesto in prinaša malo trpljenja, vendar je to udarec, ki ne boli zares. Vrhunec pride, ko Bocelli zapoje, da nima več drugega izhoda in da je nikoli ni izdal (»Perché la musica lo sai / Davvero non l'ho mai tradita«). Tudi če bi imel še eno življenje, bi ga znova živel le zanjo med prostimi notami in pavzami. Prava ljubezenska pesem, le da je namesto dekletu posvečena melodiji, ki jima polni dušo.