Poziomki so gozdne jagode, majhne, sladke in dišeče. To je beseda, ki ni pogosta v vsakdanjih pogovorih ali pesmih, kar jo dela zanimivo in edinstveno.
V kontekstu pesmi
V pesmi "Papier" nas LemON popelje v intimen svet hvaležnosti in globoke povezanosti. Predstavljajte si, da med stotimi pismi takoj prepoznate pisavo nekoga posebnega – točno to opisujejo besede: "Pośród wszystkich tych listów rozpoznać twoje pismo" [Med vsemi temi pismi prepoznati tvojo pisavo]. Zakaj? Ker ta oseba svoje misli prelije na poseben, japonski papir, ki vpija svetlobo in ne šelesti, je brezglasen, kot list z drevesa, poln vlage. To je čudovita metafora za tiho, a močno prisotnost nekoga, ki vaš svet dela lepšega.
Umetnik se zahvaljuje za modrost, upanje, srce in vero. Posebej mi je všeč vrstica, ki pravi: "Nikt nawet nie zdoła zbliżyć się do furtki twego umysłu" [Nihče se niti ne more približati vratom tvojega uma], kar poudarja edinstvenost in globino te osebe. Pesem se dotakne tudi ideje, da prava ljubezen ni vedno mirna; "Ludzie, rzuceni jak ziarno, naprawdę wierzą, że miłość jest spokojem... A my dobrze wiemy ile łez podlewa ten kwiat" [Ljudje, vrženi kot seme, resnično verjamejo, da je ljubezen mir... Mi pa dobro vemo, koliko solz zaliva ta cvet]. To je tako resnično in iskreno! Gre za ljubezen, ki je pristna, nepopolna in polna življenja, kot "šlachetny osad na srebrze" [plemenita usedlina na srebru], ki jo cenimo bolj kot bleščanje.