Eigenarten pomeni 'posebnosti' ali 'značilnosti'. To je zanimiva beseda, ki se ne pojavlja pogosto v vsakdanjih pogovorih ali pesmih, kar jo naredi edinstveno in nepozabno.
V pesmi Max Raabe uporablja to besedo, da opiše sprejemanje vseh plati ljubljene osebe – tako tistih 'čudnih' kot 'lepih'. Poudarja globoko razumevanje in sprejemanje partnerjevih edinstvenih lastnosti, kar je ključno za trajen odnos.
»Ans Herz Geh’n« je nežna prošnja za bližino in sprejetost. Govorec si želi, da bi mu druga oseba prišla blizu: »Nimm’ mich in den Arm« [Vzemi me v objem]. Prosi jo, naj opazi njegovo bolečino, saj »Mein Glück macht Inventur« [Moja sreča dela inventuro oziroma preverja, česa ji še manjka]. Ta nekoliko nenavadna podoba zveni skoraj hudomušno, a pove precej jasno: sreča ni samoumevna, zato jo mora človek znova prešteti.
Najlepši del pesmi je obljuba, da se lahko poznata takšna, kot sta, skupaj z »den schrägen und den schönen« [čudnimi in lepimi lastnostmi]. Poznata svoje posebnosti, prepire in sprave, vendar se kljub temu držita drug drugega, ker si zaupata. »Der Rest ist mir egal« [Za vse drugo mi je vseeno] je zelo neposreden refren: pomembno je, da sta drug za drugega in da se ne pustita na cedilu. Naslovna fraza »Du gehst mir ans Herz« [Prišel oziroma prišla si mi do srca] pomeni, da ti je nekdo zelo pri srcu in da se te globoko dotakne. Tukaj je torej v ospredju ljubezen, ki ne zahteva popolnosti, temveč pravi: pusti me biti jaz, jaz pa bom pustil tebe biti ti.