Bagliori pomeni »bliske« ali »sijaje«, torej kratke, močne utrinke svetlobe. V pesmi se pojavi v verzu »Sono bagliori, non è oro« (»To so le bliski, ni zlato«), kjer opisuje privlačne, a minljive trenutke, ki niso tako dragoceni, kot se sprva zdijo.
V pesmi »Sinceramente« Annalisa opisuje noč nemira, v kateri po eni sami uri spanja znova ne more zaspati. Nagovarja osebo, ki hoče slišati resnico, ona pa se poigrava z vprašanjem: »Ti dico la sincera o quella più poetica« [Povem ti iskreno ali tisto bolj poetično?]. Njena resnica ni olepšana: »Sto tremando« [Tresem se], dela »un passo avanti e uno indietro« [en korak naprej in enega nazaj] ter se počuti, kot da je »di nuovo sotto un treno« [znova pod vlakom]. To ni dobesedni opis nesreče, ampak pretirana, zelo nazorna podoba občutka, da jo je nekaj spet povozilo.
Najbolj nenavadno privlačen je refren, kjer pravi, da joka, se včasih skriva, vendar si ne želi prerezati žil ali umreti od žeje. S tem loči med tem, da ji je zelo hudo, in tem, da bi želela umreti. V odnosu, ki ga opisuje, druga oseba ni »leggero« [lahka, preprosta za prenašanje]: ugaša cigarete na modrem žametu, jo najprej pusti, da se pogrezne, nato pa ji pomaga vstati. Kljub temu ji ostaja zvesta, vsaj v zaključku sporočila: »Sinceramente tua« [Iskreno tvoja]. Ta stavek zveni kot podpis na kratkem sporočilu, morda samo z dvema besedama, in prav zato je konec tako neposreden. Med tresenjem, praznino in »chiari di luna« [luninimi sledmi oziroma koščki mesečine], ki jih pušča za seboj, ljubezen tukaj ni mirna obljuba, temveč nekaj, od česar se poskuša pobrati.