Beseda camélia pomeni "kameliya", cvetlico, ki je pogosto povezana z lepoto in eleganco. Vendar pa je v tej pesmi uporabljena na presenetljiv način.
Marisa Monte poje: "Camélia ficou viúva" (Kameliya je postala vdova). Ta personifikacija cvetlice, ki doživlja človeško izkušnjo izgube, ustvarja močno in edinstveno podobo, ki poudarja temo osamljenosti in žalosti v pesmi.
»Dança da Solidão« je pesem, v kateri se osamljenost spremeni v podobo plesa. Besedilo jo opiše kot lavo, ki prekrije vse, in kot grenkobo v ustih, ki se nasmehne z »zobmi iz svinca«. Zelo močna, skoraj nenavadna podoba. Ponavljajoči se refren »Desilusão, desilusão / Danço eu, dança você / Na dança da solidão« [Razočaranje, razočaranje / plešem jaz, plešeš ti / v plesu osamljenosti] pokaže, da v tem plesu nista sama samo pripovedovalec in njegov poslušalec. Vsi se vrtimo okoli razočaranja.
V kiticah se pojavijo Camélia, ki je ovdovela, Joana, ki se je zaljubila, in Maria, ki je zaradi ljubezni poskusila umreti. Nato pride očetov nasvet: »Meu filho, tome cuidado« [Sin moj, pazi nase]. Pripovedovalec prihodnosti ne more gledati, ne da bi se spomnil preteklosti. Ob zori njegovo misli odtavajo, prsti pa stečejo po violi, medtem ko opazuje polno luno. Kljub vsemu obstaja »uma fonte de água pura« [izvir čiste vode], katere voda naj bi odplaknila grenkobo. Zato pesem ni samo žalostna: v njenem zadnjem delu se med nočjo, glasbo in spominom pojavi majhna, skoraj pravljična možnost olajšanja.