Luunmurskaaja dobesedno pomeni 'drobilnik kosti'. To je zelo močna in slikovita beseda, ki se ne pojavlja pogosto v vsakdanjem jeziku ali pesmih.
V kontekstu pesmi, kjer se govori o kamnih, usodi in neizogibnosti, beseda 'luunmurskaaja' poudarja neusmiljeno in uničujočo moč, ki jo imajo te sile. Predstavlja usodo ali breme, ki je tako težko, da lahko zdrobi celo kosti, kar ustvarja dramatično in nepozabno podobo.
Marco Hietala nas s pesmijo "Kiviä" [Kamni] popelje na potovanje, kjer se preteklost in sedanjost prepletata s težo kamnov. Začne se z občutkom brezskrbnosti, ki ga hitro prekinejo besede, ki pustijo grenak okus – "sain kivet sappaisiin" [dobila sem kamne v žolčnik]. Zdi se, da je pevec ujet v praznino, kjer se zdi, da so ga izdale celo zvezde, saj pravi: "Vain luodit avaruuden / Sora ilmat päästi puvustain / Minä leijun tyhjyyteen / Siellä vuoren seinään törmäilen" [Samo vesoljske krogle / Zrak je izpustil iz obleke / Lebdim v praznini / Tam trčim v gorsko steno].
Pesem se nato osredotoča na kamne kot simbole usode, obsodbe in celo maščevanja. Marco poje o "Kivet suuren taivaan" [Kamni velikega neba] in "Kivet maahan hautaan" [Kamni v grob na zemlji], kar namiguje na neizogibnost in končnost. Zanimivo je, kako se kamni pojavijo tudi kot orodje za obsodbo, saj pravi: "On hurskaina miehet / Kivi ensimmäinen lentää voi / Pilkkaajan suonet kiviseinää patinoi" [Pobožni so možje / Prvi kamen lahko leti / Žile posmehljivca patinirajo kamnito steno]. To je ostra kritika hinavščine. Na koncu pa nas opomni, da so kamni tudi dom za umrle in nosilci sporočil, kot pri piramidah: "Pyramidi on koti kuolleiden / Viesti kirjattu kylkeen lohkareiden" [Piramida je dom mrtvih / Sporočilo, zapisano na stran balvanov]. Pesem je resnično globoka in te prisili k razmišljanju!