Aurora se v portugalščini nanaša na polarni sij, lahko pa pomeni tudi zarjo ali svitanje. Gre za čudovito in poetično besedo, ki v pesmi nosi globok pomen.
V kontekstu pesmi Jão uporablja besedo "aurora" kot metaforo za upanje in ponovno rojstvo po težkih časih. Fraza "Na noite é que você consegue ver a aurora" (Ponoči lahko vidiš polarni sij/zarjo) poudarja, da se najlepše stvari in novi začetki pogosto pojavijo po najtemnejših obdobjih. To je beseda, ki prinaša občutek čarobnosti in obljube.
V pesmi »Aurora« brazilski umetnik Jão govori iz telesa, ki si želi znova občutiti srečo. Vabi nekoga, naj »Entre no meu corpo« [vstopi v moje telo], in mu ponudi nasprotja: »Seja água, seja fogo« [Bodi voda, bodi ogenj]. To ni mirna ljubezenska prošnja, ampak skoraj čaroben klic po spremembi. Pripovedovalec je v svoji igri hkrati »a presa« [plen] in »o lobo« [volk], zato je lahko obenem ranljiv in nevaren. Posebej močna je njegova odločitev, da si ne bo več kaznoval oči zaradi nasmeha. Čudna, lepa podoba »quando o sol sair à noite« [ko bo sonce vzšlo ponoči] namiguje na trenutek, ko se običajni red sveta obrne, on pa bo že daleč stran.
V drugem delu se želja po odhodu preplete z zaupanjem. »E se amanhã eu não voltar, meu bem, você me espera« [In če se jutri ne vrnem, draga oseba, me počakaš] zveni kot obljuba, ki jo izreče nekdo na poti, ne vedoč, kam ga bo odneslo. Nato pove: »Tudo que eu perdi é o que eu mais sou agora« [Vse, kar sem izgubil, je zdaj tisto, kar sem najbolj]. Izgube ga niso izbrisale, postale so del njegove sedanje podobe. Najbolj filmski prizor pride na koncu: mokre noge ob robu ceste, nevihta, ki ga odnese domov, in spoznanje, da je auroro mogoče videti ponoči. V tej pesmi se svetloba ne pojavi kljub temi, ampak prav skozi njo.