Außenstände dobesedno pomeni 'neplačani računi' ali 'terjatve', kar je izraz, ki ga običajno najdemo v poslovnem jeziku. Njegova uporaba v pesmi je zato presenetljiva in zanimiva.
V kontekstu pesmi Dota Kehr to besedo uporablja metaforično, da opiše neizpolnjene želje in hrepenenja, ki so ostala neizpolnjena, kot neporavnani dolgovi. Ko nekdo odide, se te 'terjatve' po ljubezni in bližini odpihnejo z vlakom, kar poudarja občutek izgube in neuresničenih pričakovanj.
Pesem Wenn Einer Fortgeht nemške ustvarjalke Dote Kehr in Gisberta zu Knyphausna te postavi naravnost na železniško postajo ob tistem nerodnem trenutku slovesa. Vsi poznamo tisti prisiljeni nasmeh: »Am Bahnhof lächelt man so gut es geht« (Na postaji se smehljaš, kolikor se pač da). Gledaš hitri vlak (»D-Zug«), ki odpelje nekoga pomembnega, ti pa ostaneš na peronu s cmokom v grlu in premišljuješ, ali bi en sam pogled ali ena beseda lahko spremenila smer zgodbe.
Besedilo je polno grenkih in neposrednih opazovanj o tem, kaj sledi odhodu. Hrana ti ne diši več, ker se hitro nasitiš od požiranja solz: »Man wird so leicht von Tränenschlucken satt« (Tako zlahka se nasitiš od požiranja solz). Ostanejo le razglednice, občasno debelo pismo in težka glagolska oblika besede čakati (»Ein schweres Verbum ist das Wörtchen ‚warten‘«). Brez olepševanja pokaže, kako prazen postane vsakdan, ko se posloviš z neizprosnim »lebe wohl« (zbogom).