Lohduttomin je superlativ od besede lohduton, kar pomeni 'neutešen' ali 'tolažbe vreden'. V tej pesmi se uporablja za opis 'najbolj neutešnega pravila'.
Beseda je zanimiva, ker poudarja globoko čustveno težo in obup, ki ga prinaša prepovedana ljubezen. Prikazuje, kako se morata protagonista odreči osnovni človeški potrebi po tolažbi in bližini, kar je v kontekstu pesmi izjemno močno in ganljivo.
»Säännöt Rakkaudelle« pomeni »Pravila za ljubezen«. Anna Puu v pesmi opisuje ljubezen, ki si mora postaviti meje, ker bi lahko prizadela ljudi doma. Prvo pravilo pravi: »Me emme saa haluta toisiamme niin että valehdellaan kotona koskaan rakkaillemme« [Ne smemo si želeti drug drugega tako, da bi doma lagali svojim ljubljenim]. Nato pride še prepoved, da bi drug drugemu rekla: »Mitäpä jos kaiken riisuisimme?« [Kaj pa, če bi slekla vse?]. To je zelo neposredna, skoraj nevarno igriva misel. Govorka in njen sogovornik si izmišljata pravila, da bi lahko ljubila »njihovih meja« in se pravočasno vrnila domov.
Toda pravila postajajo vse težja. Ne smeta se gledati tako, da bi razkrila resnico, ne smeta postati tako odvisna, da ne bi več mogla živeti sama, in ne smeta zapustiti drug drugega. Zadnje pravilo vse obrne na glavo: »Entä jos sittenkin rakastumme?« [Kaj pa, če se vendarle zaljubiva?]. Pesem zato ni preprost seznam prepovedi, temveč pogovor dveh ljudi, ki poskušata nadzorovati nekaj, kar se ne pusti zlahka urediti. Ponavljajoča se podoba zaviranja v križiščih in obračanja domov pravočasno zveni kot navodilo za varno vožnjo, le da je tukaj cesta njuna ljubezen.