Cauchemars pomeni 'nočne more'. To je močna beseda, ki se ne pojavlja pogosto v vsakdanjih pogovorih ali pesmih, kar jo naredi zanimivo in nepozabno.
V pesmi Angèle uporablja to besedo, da izrazi, kako grozno bi bilo, če bi se njeno mesto razdelilo zaradi jezikovnih razlik. Poudarja globoko čustveno navezanost na Bruselj in strah pred izgubo enotnosti.
Angèle v pesmi nagovarja Bruselj kot dom, ki ji je zelo manjkal. Mesto primerja z New Yorkom in Parizom: nima newyorških stolpov, dnevne svetlobe je pozimi malo, nima Beaubourga ali Sene in ni znano kot »mesto ljubezni«. Toda ta primerjava ni žalitev. Prav nasprotno, po nevihti si ljudje delijo pivo in praznujejo, pevka pa ponavlja: »Bruxelles, je t’aime« [Bruselj, ljubim te]. Ko jo pokliče Pariz, se želi vrniti domov, saj ji tudi sivo nebo in dež v Bruslju lahko manjkajo. To je ljubka, malo hudomušna ljubezenska pesem mestu, ki ga ima raje od vseh drugih.
V drugem delu postane pesem tudi poklon Belgiji in njeni jezikovni raznolikosti. Angèle omeni bruseljske četrti Marolles, Flagey, Saint-Gilles in Laeken, nato pa pove, da je svoje najlepše zgodbe doživela »En Français et en Flamand« [v francoščini in flamščini]. Skrbi jo možnost, da bi se francosko in nizozemsko govoreči del države nekoč ločila in bi morali ljudje izbrati stran »tout ça pour une histoire de langue« [vse to zaradi vprašanja jezika]. Na koncu preklopi v flamščino: »Laat me het zeggen in het Vlaams« [Naj to povem v flamščini] in »Dank je Brussel« [Hvala, Bruselj]. Prav ta preklop je čudovit: Bruselj ni predstavljen kot popolno mesto, ampak kot njen dom, ime in skupni prostor dveh jezikov.