Beseda "naufragio" dobesedno pomeni "brodolom". Je močna in dramatična beseda, ki je ne slišimo vsak dan v pesmih.
Čeprav se v teh besedilih ne pojavi, je to odličen primer besede, ki bi bila zanimiva in edinstvena, če bi se pojavila. V romantičnih baladah se pogosto uporablja metaforično za opis izgube v morju čustev, kar ustvarja živo podobo popolne preobremenjenosti z ljubeznijo in hrepenenjem. Njena poetična uporaba jo dela resnično nepozabno.
V pesmi "In Tempo" nas Marco Mengoni popelje skozi kalejdoskop vsakdanjih trenutkov in občutkov, ki sestavljajo življenje. Besedilo je kot nekakšen seznam stvari, ki jih doživljamo: od "parole e silenzi" [besed in tišine] do "occasioni apparenti" [navideznih priložnosti]. Govori o tistih malih, a pomembnih stvareh, kot so "carezze rubate" [ukradene">božanje] na kavčih, kupljenih na obroke, ali pa o želji po "andarsene altrove" [iti drugam] in hoditi po starih cestah z novimi čevlji.
Potem pa se zgodi preobrat! Sredi vsega tega pride nekaj, kar ga prebudi "in tempo" [pravočasno] – žive sanje, njegov dvojnik, "un prigioniero libero" [svoboden ujetnik]. To je kot ogledalo, ki mu pokaže samega sebe, a hkrati kriči, čeprav "la mia voce non esiste" [moj glas ne obstaja]. Pesem se dotika tudi obljub, poguma, izgovorov in tistih skritih vzdihov za zaprtimi vrati. Na koncu pa se zdi, da se bo odpravil na potovanje, "senza fare rumore" [brez hrupa], brez vozovnice, in se namerno izgubil na cesti. To je pesem o iskanju samega sebe in o tem, kako nas življenje vedno znova preseneti.