Fiammiferi pomeni 'vžigalice'. To je beseda, ki jo redko slišimo v pesmih in prinaša močno vizualno podobo.
V kontekstu pesmi Achille Lauro uporablja to besedo, da opiše mlade, ki živijo intenzivno in morda tvegano, kot da bi 'zažigali vžigalice'. To simbolizira kratkotrajno, a strastno življenje, polno tveganj in hitrih odločitev, kar je zelo privlačno in provokativno.
Achille Lauro v skladbi »Che Sarà« razmišlja o odraščanju, strahu in tem, kako je živeti, ko nimaš jasnega odgovora, kaj bo sledilo. Pravi: »No, non ho più vent’anni« [Ne, nimam več dvajset let], zato življenje vidi bolj trezno, hkrati pa še vedno išče oporo. V vrstici »Che sarà?« [Kaj bo?] se isto vprašanje vrača kot refren. Čeprav so ljudje okoli njega, pravi »Siamo soli« [Sami smo]. Nato se objame, »come se fossi te« [kot da bi bil ti], kot da bi si moral sam ponuditi bližino druge osebe.
Besedilo je polno močnih, nekoliko nenavadnih podob. »Stringimi, non guardare giù« [Stisni me, ne glej dol] zveni kot prošnja nekomu, ki se boji padca. Mladi, ki pri dvajsetih »bruciano fiammiferi« [zažigajo vžigalice], so podoba nevarnega zapravljanja časa ali igranja z življenjem. Še bolj neposredno zveni misel »moriamo soltanto perché se no che vita è la mia« [umiramo samo zato, ker sicer kakšno je moje življenje?]. Kljub temu konec ni samo temačen: »E rideremo un giorno« [In nekega dne se bomo smejali]. Pesem tako združi negotovost, samoto in črni humor z majhnim upanjem, da bo nekega dne vse skupaj lažje nositi.