Learn Italian with Dance Music with these 23 Song Recommendations (Full Translations Included!)

Italian artist sangiovanni takes a break from the outside world in this upbeat dance track, pulling us right into a cozy, cramped apartment. He laughs at seeing his own face plastered all over photos stuck on the fridge: "C'è la mia faccia e mi fa ridere" ("There's my face and it makes me laugh"). Even with bright city lights buzzing outside, the couple keeps the window shutters rolled down ("con le tapparelle chiuse"), hiding away in their own bubble. He is head-over-heels in love, admitting "non l'ho detto a nessuno che ho perso la testa" ("I haven't told anyone that I've lost my mind"). The modern world feels suffocating to him, so finding someone who feels like fresh air is everything.

The chorus flips a familiar phrase on its head. Instead of having butterflies in his stomach, he sings "non volano farfalle" ("butterflies aren't flying"), explaining that he feels numb and asks his partner to help him recover his feelings: "ho perso le emozioni me le ritrovi tu?" ("I lost my emotions, will you find them for me?"). He backs that up with the great idiom "non sto più nella pelle", literally meaning "I can no longer fit inside my skin," which is how Italians say they are bursting with excitement. For him, this partner is a literal lifeline. When he calls her "una botta di ossigeno in mezzo all'industria" ("a shot of oxygen in the middle of the industry"), you realize this dance beat is really about surviving a toxic, exhausting daily grind by running toward the only person who makes breathing easy.

Feel like hitting pause on reality for three quick minutes? "Senza Pensieri" hands you a brightly-coloured escape hatch while cheekily warning that the hatch is made of plastic. Over a catchy summer beat, Rovazzi, Bertè and J-AX play the part of modern-day Peter Pans who scroll, shop and selfie their way past anything that smells like responsibility. They brag about buying useless stuff, posting yesterday’s picture as if it were today, and staying beach-body ready for—surprise—the global warming they choose to ignore. The refrain “senza pensieri” (without worries) sounds carefree, yet the verses reveal that this carefree attitude is a convenient blindfold for climate change, debt, social media anxiety and a planet literally drowning in trash.

The song is a satirical mirror held up to all of us: we chase likes instead of meaning, order salads to stay “light” while gorging on consumerism, and numb ourselves with nonstop entertainment so we can forget what truly matters. It’s fun, it’s danceable, and it’s a not-so-subtle nudge that maybe, just maybe, switching off our brains is the most dangerous trend of all.

Have you ever dreamed of escaping the city heat for a beautiful beach vacation? That's exactly what Fabio Rovazzi, Arisa, and Nino D'Angelo are singing about in "LA COSTIERA AMALFITANA"! This song is a hilarious and relatable take on the struggle of being stuck in a hot, mosquito-ridden Milan, dreaming of the stunning Amalfi Coast.

The lyrics kick off with the relatable feeling of being

Fabio Rovazzi turns the idea of volare (“to fly”) into a hilarious turbulence-filled trip through today’s social-media world. Over a catchy beat, he brags about “millions of views” while still living in a tiny studio, scrolls past people who only “make stories on their phones”, and compares viral success to being forced onto an airplane that suddenly takes off. Every refrain – “Mi fa volare!” – is both a celebration of the dizzy high that likes can give and a worried glance at the ground: “The real problem is how to land.”

Enter Italian legend Gianni Morandi, who plays the bewildered co-pilot of this online flight. He grumbles about modern youth, begs the crowd to switch off their phones, and jokes that he only joined the song because he was “forced.” Together the pair lampoon flashy rented Ferraris, jobless graduates, and even a dog that “goes on vacation” before ditching its owner. Behind the comedy lies a gentle warning: chasing virtual applause may lift you sky-high, but it leaves you wondering where – and how – you’ll finally touch down.

Šioje dainoje žmogus desperatiškai ieško instrukcijos, kaip gyventi. Jis klausia veidrodžio, kortos, krištolinio rutulio ir net žvaigždžių: „Dimmi cosa devo fare“ [Pasakyk, ką man daryti]. Ar keltis, ar ilsėtis? Ar pasitikėti draugais? Ar eiti pirmyn, ar jau gana to, ką padarė? Net tokie kasdieniški dalykai kaip oras šeštadienį ir galimybė nueiti prie jūros atsiduria šalia didesnių klausimų apie praradimus, nuotaiką ir baimę susižeisti. Šis derinys šiek tiek juokingas, nes krištolinis rutulys čia turėtų žinoti net savaitgalio orus, bet kartu jis parodo, kaip stipriai pasakotojas nori aiškaus atsakymo.

Įdomiausia, kad visi šie „pranašai“ jo negirdi, nemato arba nepažįsta. O pabaigoje jis kreipiasi į „Donna delle mie brame“ [mano troškimų moterie] ir pripažįsta: „Nessuno mi ha ascoltato“ [Niekas manęs neišklausė]. Tada visas klausimas susiaurėja iki vieno žmogaus: „Che cosa devo fare / Con te“ [Ką man daryti / su tavimi]. Atrodo, kad apie gyvenimą galima klausinėti žvaigždžių, kortų ir veidrodžių, bet atsakymo dėl santykio su tuo žmogumi jie vis tiek neduoda. Nuolat kartojamas „cosa devo fare“ skamba kaip užstrigusi mintis, o dainos pabaigoje ji tampa tiesioginiu, atkakliu prašymu būti išgirstam.

I «Cosa Devo Fare» betyr tittelen «Hva skal jeg gjøre?», og det er nettopp dette spørsmålet som driver hele sangen. Jeg-personen spør først et ønskespeil om han skal stå opp eller hvile, og om han kan stole på vennene sine: «Specchio dei desideri, dimmi cosa devo fare» [Ønskespeil, si meg hva jeg skal gjøre]. Så ber han en spåmanns kort, en glasskule og stjernene om råd. Det er noe både morsomt og litt fortvilet i at han vil vite alt fra om det blir sol på lørdag, slik at han kan dra på stranden, til om ting han har mistet kan komme tilbake.

Mot slutten blir spørsmålene mer personlige. Han vender seg til «donna delle mie brame» [kvinnen jeg lengter etter], og sier at kanskje bare hun kan hjelpe, siden ingen andre har lyttet eller forklart ham hva han skal gjøre. Etter alle spørsmålene kommer den samme enkle linjen igjen og igjen: «Che cosa devo fare con te» [Hva skal jeg gjøre med deg]. Dermed flyttes sangen fra generell usikkerhet til én bestemt person. Alle spådommene kan kanskje si noe om fremtiden, men det er forholdet til henne som virkelig gjør ham rådvill.

Nesta canção, Dente transforma a dúvida em uma sequência engraçada de pedidos de conselho. O eu lírico pergunta ao “Specchio dei desideri, dimmi cosa devo fare” [“Espelho dos desejos, diga-me o que devo fazer”] se deve levantar ou descansar e se pode confiar nos amigos. Depois, consulta uma carta de cartomante, uma bola de cristal e até as estrelas. Cada objeto parece ter acesso a alguma resposta, mas a pessoa continua sem saber se deve seguir em frente, se o que já fez é suficiente, ou se aquilo que perdeu pode voltar. A frase “Che cosa devo fare?” [“O que devo fazer?”] funciona como um refrão insistente, quase uma pergunta que não encontra saída.

O detalhe divertido é que o pedido fica cada vez mais específico: ele quer saber se vai fazer sol no sábado para poder ir à praia e pergunta o que fazer caso se machuque. No fim, depois de falar com espelhos, cartas, estrelas e uma “mulher dos meus desejos”, ele direciona a mesma dúvida a uma pessoa: “Che cosa devo fare con te” [“O que devo fazer com você?”]. A canção começa procurando respostas no futuro e termina diante de uma relação concreta. Em italiano, “Donna delle mie brame” [“mulher dos meus desejos”] é uma forma literária e exagerada de se referir à mulher que ele deseja, o que combina com o tom meio dramático e meio brincalhão da música.

В этой песне герой буквально не знает, что делать, и просит совета у всего, что может хоть как-то ответить: у зеркала желаний, гадальной карты, хрустального шара и даже у звёзд. Он спрашивает, нужно ли ему вставать или можно отдыхать, стоит ли доверять друзьям, достаточно ли уже сделанного и будет ли в субботу солнце, чтобы пойти на море. Фраза «Cosa devo fare?» означает «Что мне делать?», и её постоянное повторение звучит одновременно смешно и тревожно: герой хочет получить инструкцию на каждый случай, включая то, «как мне быть, если я причиню себе боль». Образы гадания здесь не столько дают ответы, сколько показывают его растерянность.

К финалу все вопросы направляются к конкретной женщине: «Donna delle mie brame» [«Женщина моих желаний»]. Это немного театральное и нарочито пышное обращение, после которого герой говорит проще и больнее: «Nessuno mi ha ascoltato, nessuno mi ha spiegato» [«Никто меня не выслушал, никто мне не объяснил»]. Теперь ему нужно понять уже не жизнь вообще, а «что мне делать с тобой». Поэтому песня заканчивается многократным «Con te» [«С тобой»]: за разговорами с зеркалом, картами и звёздами скрывается один человек, у которого герой и надеется наконец получить ответ.

В „Cosa Devo Fare“ („Какво трябва да направя?“) един объркан човек търси съвет от всичко, което може да отговори: огледало, карта на гадател, кристална топка и звездите. Той пита „Specchio dei desideri, dimmi cosa devo fare“ („Огледало на желанията, кажи ми какво трябва да направя“) дали да стане или да си почине, дали да вярва на приятелите си и дали вече направеното е достатъчно. Забавното е, че говори с предмети, които не могат да му дадат истински отговор: огледалото не може да го види, а картата не може да бъде докосната. Все пак той ги моли да го чуят.

После въпросите стават още по-конкретни и малко абсурдни: какво да прави, ако се нарани, дали в събота ще има слънце, за да отиде на море, и дали изгубените неща могат да се върнат. Накрая се обръща към „Donna delle mie brame“ („Жено на моите копнежи“), сякаш именно тя може да помогне, след като „Nessuno mi ha ascoltato“ („Никой не ме изслуша“). Повтарящото се „Che cosa devo fare con te?“ („Какво трябва да направя с теб?“) сменя посоката: зад всички въпроси за бъдещето стои конкретен човек и трудността да разбере как да постъпи с него.

I den här låten ber en person hela tiden om ett svar på frågan ”cosa devo fare?”, alltså ”vad ska jag göra?”. Han frågar en spegel om han ska gå upp eller vila och om han kan lita på sina vänner: ”Specchio dei desideri, dimmi cosa devo fare” [Önskningarnas spegel, säg vad jag ska göra]. Sedan vänder han sig till en spådomskortlek, en kristallkula och till stjärnorna. Det blir både komiskt och lite sorgligt: till och med frågan om solen kommer fram på lördag så att han kan åka till stranden måste tydligen besvaras av magin.

Det fina är att alla dessa saker egentligen inte kan hjälpa honom. Spegeln kan inte se honom, kortet kan inte röras och stjärnorna känner honom inte. Till sist riktar han sig till ”Donna delle mie brame” [drömmarnas kvinna], kanske den enda person som kan lyssna: ”Nessuno mi ha ascoltato, nessuno mi ha spiegato” [Ingen har lyssnat på mig, ingen har förklarat för mig]. Refrängen blir allt mer envis när han upprepar ”Che cosa devo fare con te?” [Vad ska jag göra med dig?]. Där byter frågan riktning: från livets små beslut till en förvirrande relation där han inte vet hur han ska gå vidare.

Dziesma “Cosa Devo Fare” nozīmē “Ko man darīt?”. Tās stāstītājs jautā padomu visam, ko vien var iedomāties: spogulim, zīlnieces kārtij, kristāla lodei un zvaigznēm. Viņš grib zināt, vai celties vai atpūsties, vai uzticēties draugiem, vai turpināt ceļu un vai ar līdz šim paveikto pietiek. Rindā “Specchio dei desideri, dimmi cosa devo fare” [“Vēlmju spoguli, pasaki, kas man jādara”] spogulis kļūst par sarunu biedru, lai gan tas viņu nevar redzēt. Tā ir mazliet smieklīga, mazliet izmisīga prasīšana pēc norādēm par pavisam ikdienišķām lietām, pat par to, vai sestdien spīdēs saule un varēs doties uz jūru.

Jo vairāk viņš jautā, jo skaidrāks kļūst, ka atbildes neviens viņam nav devis. Viņš prasa zvaigznēm, vai sliktais garastāvoklis atgriezīsies augšup un vai pazaudētais var atgriezties, bet beigās vēršas pie kādas sievietes: “Forse solo tu mi puoi aiutare” [“Varbūt tikai tu vari man palīdzēt”]. Atkārtojums “Che cosa devo fare con te” [“Ko man darīt ar tevi”] pārvērš dziesmu no jautājuma visai pasaulei par ļoti konkrētu jautājumu vienam cilvēkam. Neviens nav klausījies un neko nav paskaidrojis, tāpēc viņš beidzot meklē atbildi tieši attiecībās ar šo “tevi”.

“Cosa Devo Fare”, yani “Ne yapmalıyım?”, karar veremeyen birinin yardım arayışını eğlenceli ve biraz da çaresiz bir dille anlatıyor. Şarkıcı önce bir dilek aynasına sesleniyor: “Dimmi cosa devo fare” [Bana ne yapmam gerektiğini söyle]. Kalkmalı mı, dinlenmeli mi, arkadaşlarına güvenebilir mi? Ayna onu göremiyor, ama sesini duyabiliyor. Sonra aynı soruyu falcı kartına, kristal küreye ve gökyüzündeki yıldızlara yöneltiyor. Gelecekten büyük cevaplar beklerken soruları son derece günlük: Yaptıkları yeterli mi, canı yanarsa ne yapacak, cumartesi güneş açacak mı ve denize gidebilecek mi? Bu ayrıntılar, kararsızlığın ne kadar sıradan anlara bile sızdığını gösteriyor.

Şarkının son bölümünde sesini “Donna delle mie brame” [Arzularımın kadını] diye çağırdığı kişiye çeviriyor. Bu ifade masalsı ve biraz abartılı, ama hemen ardından gelen “Nessuno mi ha ascoltato, nessuno mi ha spiegato” [Kimse beni dinlemedi, kimse bana açıklamadı] cümlesi çok doğrudan. Ayna, kart, küre ve yıldızlardan cevap alamayan anlatıcı sonunda bu kişiye aynı soruyu tekrar tekrar soruyor: “Che cosa devo fare con te” [Seninle ne yapmalıyım?] Şarkı böylece fal ve yıldız görüntülerinden, çözülmesi gereken asıl meselenin bir insanla arasındaki ilişki olduğunu düşündüren ısrarlı bir nakarata geçiyor. Öğrenirken özellikle cosa devo fare kalıbına dikkat edin: İtalyancada “ne yapmalıyım?” demek ve şarkının her köşesinde karşınıza çıkıyor.

A dal beszélője minden lehetséges jövendőmondótól útmutatást kér, mert egyszerű döntésekben is bizonytalan: „Dimmi cosa devo fare” [Mondd meg, mit kell tennem]. A vágyak tükréhez fordul, és azt kérdezi, fel kell-e kelnie vagy pihenhet-e, illetve megbízhat-e a barátaiban. A „carta del cartomante” [a kártyavető lapja] azt próbálja megmondani neki, hogy menjen-e tovább, és elég-e mindaz, amit eddig megtett. A kristálygömbnél már egészen hétköznapi ügyek is előkerülnek: „Se sabato c'è il sole e posso andare al mare” [Ha szombaton süt a nap, és mehetek a tengerhez]. Ettől az egész egyszerre kissé vicces és nagyon emberi: a nagy életkérdések ugyanabba a sorba kerülnek, mint a hétvégi strandolás.

A végén a csillagokhoz és „Donna delle mie brame” [vágyam asszonyához, vagyis a hőn áhított nőhöz] fordul. A nő talán az egyetlen, aki segíthet, de a beszélő panasza szerint senki sem hallgatta meg, és senki sem magyarázta el, mit tegyen. Ezután a kérdés újra és újra ugyanarra a személyre szűkül: „Che cosa devo fare / Con te” [Mit kell tennem / veled]. A dal így a jóslatok játékos képeitől eljut egy közvetlen, kissé kétségbeesett kérésig: mit kezdjen azzal az emberrel, aki igazán számít neki?

U ovoj pesmi pripovedač traži odgovor od svega što bi moglo da zna budućnost: od ogledala želja, tarot karte, staklene kugle i zvezda. Ogledalu se obraća gotovo kao osobi: „Dimmi cosa devo fare“ [Reci mi šta treba da radim], pa pita da li da ustane ili odmori, da li može da veruje prijateljima i da li je ono što je već uradio dovoljno. Zatim stižu sasvim svakodnevne brige: šta da radi ako se povredi i da li će u subotu biti sunčano da ode na more. Baš taj spoj velikih pitanja i plana za plažu daje pesmi simpatičnu, pomalo komičnu nervozu.

Na kraju se obraća „ženi svojih želja“ i priznaje: „Nessuno mi ha ascoltato, nessuno mi ha spiegato“ [Niko me nije saslušao, niko mi nije objasnio]. Posle svih pokušaja da dobije savet od predmeta, karata i zvezda, ostaje jedno direktno pitanje upućeno njoj: „Che cosa devo fare con te?“ [Šta da radim s tobom?]. Italijanski izrazi poput „carta del cartomante“ [gatarska karta] i „palla di vetro“ [staklena kugla] pomažu da pratimo njegovo lutanje, ali odgovor se ne pojavljuje. Pesma zato zvuči kao zabavna molba za uputstvo kada su u pitanju i život i jedna određena osoba.

Dans « Cosa Devo Fare », le narrateur demande des conseils à tout ce qui pourrait lui répondre : un miroir, une carte de cartomancienne, une boule de cristal et même les étoiles. « Specchio dei desideri, dimmi cosa devo fare » [Miroir des désirs, dis-moi ce que je dois faire] : il hésite sur tout, jusqu’à se demander s’il doit se lever ou se reposer, et s’il peut faire confiance à ses amis. Le miroir ne peut pas le voir, mais il peut l’entendre. Cette idée revient avec la carte : « Se devo andare avanti e camminare » [Si je dois avancer et marcher], ou si ce qu’il a déjà accompli suffit. Il cherche une permission de continuer, comme si l’avenir avait enfin le mode d’emploi.

La chanson devient ensuite très concrète et un peu drôle : la boule de cristal doit lui dire quoi faire s’il se blesse et même s’il y aura du soleil samedi pour aller à la mer. Puis les étoiles sont priées de répondre quand son humeur descend et remonte, et de dire si ce qu’il a perdu peut revenir. Après avoir interrogé des objets et le ciel, il s’adresse à une « donna delle mie brame » [femme de mes désirs], peut-être la seule personne capable de l’aider. La répétition de « Che cosa devo fare con te » [Que dois-je faire avec toi] ramène toute cette grande quête de réponses à une question très personnelle : face à cette personne, il ne sait toujours pas comment agir.

In „Cosa Devo Fare“ fragt Dente, ein brasilianischer Künstler, auf eine sehr charmante und fast schon verzweifelte Weise nach Orientierung. Er spricht verschiedene Objekte und sogar Himmelskörper an, um Antworten auf seine Lebensfragen zu bekommen. Zuerst fragt er den „Specchio dei desideri“ [Spiegel der Wünsche], ob er aufstehen oder sich ausruhen soll und ob er seinen Freunden vertrauen kann. Es ist, als würde er sich an alles wenden, was ihm vielleicht einen Hinweis geben könnte.

Dann geht es weiter mit einer „Carta del cartomante“ [Karte des Kartenlegers] und einer „Palla di vetro bella“ [schönen Glaskugel], die er um Rat fragt, wie er mit Schmerz umgehen soll oder ob am Samstag die Sonne scheint. Er fragt sogar die „Stelle lassù nel cielo“ [Sterne dort oben im Himmel], ob verlorene Dinge zurückkehren können. Am Ende wendet er sich an eine „Donna delle mie brame“ [Frau meiner Begierde] und gesteht, dass niemand ihm zugehört oder erklärt hat, was er tun soll. Es ist eine wirklich süße und nachvollziehbare Suche nach jemandem, der ihm einfach sagt: „Che cosa devo fare con te?“ [Was soll ich mit dir tun?]

Dente laul „Cosa Devo Fare” („Mida ma pean tegema?”) on lõbusalt abitu palve nõu järele. Laulja küsib vastust peeglilt, ennustajakaardilt, klaaskuulilt ja tähtedelt: „Specchio dei desideri, dimmi cosa devo fare” („Soovide peegel, ütle mulle, mida ma pean tegema”). Ta ei tea, kas tõusta või edasi puhata, kas sõpru saab usaldada ja kas juba tehtust piisab. Iga uus ennustamise viis annab talle võimaluse abi paluda, kuid tegelikult ei saa ükski neist talle otse vastata.

Küsimused muutuvad järjest argisemaks ja seetõttu ka naljakalt inimlikuks. Ta tahab teada, kas laupäeval paistab päike ja kas saab mere äärde minna, mida teha siis, kui ta haiget saab, ning kas kaotatud asjad võivad tagasi tulla. Lõpuks pöördub ta „Donna delle mie brame” („mu igatsuste naine”) poole ja tunnistab, et keegi pole teda kuulanud ega seletanud, mida teha. Korduv „Che cosa devo fare con te?” („Mida ma sinuga tegema pean?”) viib kogu ebakindluse ühe inimese juurde. See on lihtne, veidi ülepakutud ja väga armas viis öelda: kõik märgid taevas ei aita, kui küsimus puudutab sind ja mind.

V pesmi »Cosa Devo Fare« (»Kaj naj naredim?«) se pripovedovalec obrača na vse mogoče vire odgovorov: na ogledalo želja, vedeževalsko karto, kristalno kroglo in zvezde. Sprašuje jih, ali naj vstane ali počiva, ali lahko zaupa prijateljem, ali naj nadaljuje pot in ali je to, kar je že naredil, dovolj. Vprašanje »Dimmi cosa devo fare« [Povej mi, kaj naj naredim] se vedno vrača, zato zveni hkrati iskreno in malo smešno: celo kristalna krogla mora napovedati, ali bo v soboto sonce za izlet na morje.

Najbolj zanimivo je, da pripovedovalec išče nasvet pri stvareh, ki ga ne morejo zares poznati. Ogledalo ga ne more videti, zvezde ga ne poznajo, kartomantova karta pa ga ne more slišati. Na koncu se obrne na »Donna delle mie brame« [ženska mojih želja] in ji prizna: »Nessuno mi ha ascoltato, nessuno mi ha spiegato« [Nihče me ni poslušal, nihče mi ni razložil]. Takrat postane jasno, da ne išče napovedi o prihodnosti, ampak nekoga, ki bi mu pomagal razumeti, kaj narediti s tabo. Ponavljanje »Che cosa devo fare con te« [Kaj naj naredim s tabo] pesem skrči na preprost, zelo človeški problem: vse lahko vprašaš, vendar odgovora o določeni osebi ne more dati nobena zvezda ali čarobna krogla.

V tejto piesni sa rozprávač pýta na radu úplne každého, kto by ju mohol poskytnúť. Osloví zrkadlo, veštcovu kartu, sklenenú guľu aj hviezdy: „Specchio dei desideri, dimmi cosa devo fare“ [Zrkadlo túžob, povedz mi, čo mám robiť]. Chce vedieť, či má vstať alebo odpočívať, či môže veriť svojim priateľom, či má pokračovať v ceste a či to, čo už urobil, stačí. Je v tom niečo milo absurdné: od zrkadla čaká odpoveď, hoci ho zrkadlo „non mi può veder“ [nemôže vidieť], a od karty pomoc, hoci sa jej nemôže dotknúť.

Postupne sú otázky osobnejšie a trochu vtipne konkrétne. Sklenená guľa má poradiť, čo robiť, ak sa zraní, aj to, či bude v sobotu slnečno a či môže ísť k moru. Hviezdy má upozorniť na náladu, ktorá klesá a zasa stúpa, a na veci, ktoré stratil a možno by sa mohli vrátiť. Nakoniec sa obráti na „Donna delle mie brame“ [žena mojich túžob] a prizná: „Nessuno mi ha ascoltato, nessuno mi ha spiegato“ [Nikto ma nepočúval, nikto mi nevysvetlil]. Po všetkých otázkach zostane jedna naliehavá veta, opakovaná znova a znova: „Che cosa devo fare con te“ [Čo mám s tebou robiť]. Tajomné veštenie sa tak zmení na priamu otázku adresovanú konkrétnej osobe.

«Cosa Devo Fare» significa «¿Qué debo hacer?», y esa pregunta se repite como un pequeño ataque de indecisión. La voz le pide respuestas a todo lo que encuentra: al espejo, a una carta de adivinación, a una bola de cristal y a las estrellas. Quiere saber si debe levantarse o descansar, si puede confiar en sus amigos, si basta con lo que ya ha hecho y si las cosas perdidas pueden volver. La línea «Specchio dei desideri, dimmi cosa devo fare» [«Espejo de los deseos, dime qué debo hacer»] convierte un objeto cotidiano en consejero, aunque el espejo no pueda verlo y solo pueda oírlo.

Lo divertido es cómo las preguntas pasan de lo existencial a lo muy concreto: «Come faccio se mi faccio male?» [«¿Qué hago si me hago daño?»] y «Se sabato c'è il sole e posso andare al mare» [«Si el sábado hace sol y puedo ir a la playa»]. Después de consultar al cielo entero, la voz termina dirigiéndose a una mujer: «Forse solo tu mi puoi aiutare» [«Quizá solo tú puedas ayudarme»]. Pero tampoco sabe qué hacer con ella, y repite «Che cosa devo fare con te» [«¿Qué debo hacer contigo?»] una y otra vez. La canción mezcla humor, superstición y una necesidad muy directa de que alguien, por fin, escuche y explique qué camino tomar.

Denten laulussa puhuja etsii neuvoja aivan kaikilta, jotka voisivat tietää hänen kohtalostaan. Hän kysyy toiveiden peililtä: “Dimmi cosa devo fare” [Kerro, mitä minun pitää tehdä], ja haluaa tietää, pitäisikö nousta vai levätä sekä voiko ystäviin luottaa. Ennustajan kortit saavat saman tehtävän: niiden pitäisi kertoa, pitääkö jatkaa eteenpäin ja riittävätkö jo tehdyt asiat. Säkeissä on hauskaa epätoivoa: jos edes lasipallo voisi kertoa, sattuuko häneen tai paistaako lauantaina aurinko niin, että hän pääsee rannalle.

Lopulta hän kääntyy taivaan tähtien ja “Donna delle mie brame” [unelmieni nainen] puoleen. Kukaan ei ole kuunnellut tai selittänyt, mitä hänen pitäisi tehdä, joten pyyntö muuttuu hyvin suoraan henkilökohtaiseksi: “Che cosa devo fare / Con te” [Mitä minun pitää tehdä sinun kanssasi]. Toistuva kysymys tekee tilanteesta sekä huvittavan että vähän avuttoman. Laulun kuvasto ei lupaa varmaa vastausta, vaan näyttää ihmisen, joka yrittää saada elämänsä ohjeet peililtä, korteilta, kristallipallolta, tähdiltä ja lopulta yhdeltä tärkeältä ihmiseltä.

U pjesmi „Cosa Devo Fare” pripovjedač traži odgovor na vrlo jednostavno, a zapravo golemo pitanje: što da radi? Pita ogledalo želja, tarot-kartu, kristalnu kuglu i zvijezde mogu li mu reći treba li ustati ili odmarati, može li vjerovati prijateljima, treba li nastaviti hodati naprijed i jesu li dosadašnji postupci dovoljni. Posebno je simpatičan prizor s kristalnom kuglom: pita je kako da postupi ako se ozlijedi i hoće li u subotu biti sunčano za odlazak na more. Čarobni predmeti ne mogu govoriti ni vidjeti na ljudski način, pa im se obraća kao da ga ipak mogu čuti i usmjeriti.

Kako se pitanja nižu, pjesma postaje sve osobnija. Zvijezde treba pitati hoće li se raspoloženje opet popraviti i mogu li se izgubljene stvari vratiti, a zatim se obraća „ženi svojih želja”, izrazu koji znači voljenu ili silno željenu ženu. Kaže joj da nije htio smetati, ali možda mu samo ona može pomoći, jer ga nitko drugi nije saslušao ni objasnio mu što da učini. Na kraju se isto pitanje iznova vraća uz riječi „Con te” [s tobom]. Zato pjesma počinje poput zabavnog savjetovanja s ogledalom i zvijezdama, a završava vrlo izravno: prava nedoumica nije što učiniti općenito, nego što učiniti s tom osobom.

„Cosa devo fare?” znaczy „Co mam zrobić?”. W tej piosence osoba mówiąca szuka odpowiedzi dosłownie wszędzie: pyta „Specchio dei desideri, dimmi cosa devo fare” [„Zwierciadło pragnień, powiedz mi, co mam zrobić”], zastanawia się, czy ma wstać, odpocząć i czy może ufać przyjaciołom. Potem zwraca się do karty wróżbity, pytając, czy powinna iść dalej oraz czy to, co już zrobiła, wystarczy. To trochę zabawne, a trochę rozpaczliwe: nawet lustro, którego nie można zobaczyć, i karta, której nie można dotknąć, zostają poproszone o radę.

Lista doradców robi się coraz bardziej niezwykła. Jest szklana kula, która ma powiedzieć, co zrobić po zranieniu i czy w sobotę będzie słońce na wycieczkę nad morze. Są też gwiazdy, pytane o spadki nastroju i o to, czy utracone rzeczy mogą wrócić. W końcu pojawia się „Donna delle mie brame” [„Kobieto moich pragnień”], jedyna osoba, która być może naprawdę może pomóc. Po tym, jak „Nessuno mi ha ascoltato” [„Nikt mnie nie wysłuchał”], wszystkie pytania skupiają się na jednym: „Che cosa devo fare con te?” [„Co mam zrobić z tobą?”]. Powtarzany finał brzmi jak prośba skierowana już nie do przepowiedni, lecz bezpośrednio do tej konkretnej osoby.