Irreführen pomeni 'zavajati' ali 'peljati na napačno pot'. To je zanimiva beseda, ki se ne pojavlja pogosto v vsakdanjih pogovorih ali pesmih, kar jo naredi bolj izstopajočo.
V kontekstu pesmi Yvonne Catterfeld, ko poje "Keine fremden Stimmen, die mich irreführen" (Nobenih tujih glasov, ki bi me zavajali), beseda poudarja željo po notranjem miru in jasnosti, stran od zunanjih vplivov in napačnih usmeritev. Izraža iskanje pristnosti in zvestobe samemu sebi.
Včasih dosežeš vse svoje cilje, a namesto olajšanja ugotoviš, da te to sploh ne osrečuje. Yvonne Catterfeld v pesmi Was Bleibt odpira prav ta neprijeten občutek. Začne z mislijo o tem, kaj se zgodi, ko se uresničijo napačne želje (»Wenn die falschen Wünsche in Erfüllung gehen« [Ko se napačne želje uresničijo]) in čas preprosto polzi iz rok (»Mir meine Lebenszeit aus den Händen rinnt« [Čas mojega življenja mi polzi iz rok]). Namesto spanja leži budna, ker se boji, da bo zamudila svoje sanje. Zelo neposredno se vpraša: ko ugasne ves zunanji blišč in hrup sveta potihne, kaj sploh ostane?
Odgovor, ki ga ponudi besedilo, ni v novih dosežkih ali velikih filozofijah, ampak v preprosti bližini druge osebe. Ko tiho zasliši dihanje ob sebi (»Ganz leis hör ich dich atmen neben mir« [Čisto potiho te slišim dihati poleg sebe]), se počuti doma. Zvok smeha te osebe (»Dieser Klang, wenn du lachst« [Ta zvok, ko se smejiš]) postane jasen odgovor na vsa njena vprašanja o smislu, ko odpadejo vse zunanje motnje.