Melanina pomeni melanin, naravni pigment, ki določa barvo kože, las in oči. V pesmi sonce poetično prosi, naj obogati njegovo melanino, s čimer se sklicuje na sončno svetlobo, porjavitev in življenjsko energijo. To je zanimiva, nekoliko bolj znanstvena beseda, ki se v besedilih pesmi ne pojavlja pogosto.
Vitor Kley v tej pesmi soncu dobesedno piše ljubezensko pismo. Brez ovinkarjenja ga prosi: »Ô, sol, vê se não esquece e me ilumina« (O, sonce, glej, da ne pozabiš in me razsvetliš), ker ga preprosto nujno rabi ob sebi. Celo pošali se glede porjavělosti z vrstico »vê se enriquece a minha melanina« (glej, da obogatiš moj melanin), saj ga le sončni žarki spravijo v dobro voljo. Ko posije, se zanj vse umiri: »O seu brilho é o meu abrigo« (Tvoj sijaj je moje zatočišče). Sonce zanj ni le vreme, ampak ščit pred vsem slabim.
Ko pa sonce zaide, nastane kaos. Vitor pravi: »E toda vez que você sai, o mundo se distrai« (In vsakič, ko odideš, svet izgubi pozornost). Brazilski izrek »Quem ficar, ficou, quem foi, vai vai« (Kdor ostane, je ostal; kdor je šel, gre) tu opiše tisto brezskrbno zmedo, ko se ljudje razkropijo in vsak odtava po svoje. Zato sonce na koncu skoraj roti: »vem, aquece a minha alma e mantém a minha calma« (pridi, ogrej mojo dušo in ohrani moj mir) ter »não esquece que eu existo« (ne pozabi, da obstajam). Res simpatična, topla oda sončnim žarkom, ki ti takoj zleze pod kožo.