Atlantis se nanaša na legendarno izgubljeno mesto, ki naj bi bilo potopljeno v ocean. V pesmi je to močna metafora za propadajočo zvezo.
Umetnik uporablja Atlantido, da opiše, kako se je njuna ljubezen, ki sta jo zgradila na "tresočih tleh", sesula in potopila, tako kot mitično mesto. To je zanimiva in edinstvena beseda, ki pesmi daje globino in dramatičnost.
V pesmi "Atlantis" britanskega dua Seafret se potopimo v metaforo izgubljenega mesta, ki predstavlja razpadajoče razmerje. Tako kot mitska Atlantida, ki je potonila v morje, se tudi svet, ki sta ga zgradila dva človeka, ruši. Besedilo "We built this town on shaky ground" (To mesto sva zgradila na majavih tleh) nam takoj pove, da je bila njuna ljubezen že od samega začetka obsojena na propad.
Občutek neizogibnega konca je podkrepljen z neizrekljivimi besedami: "You can't take back the things you said" (Ne moreš vzeti nazaj besed, ki si jih izrekel). Pesem opisuje bolečino in obžalovanje, ko se zaveš, da je škoda narejena in da ni poti nazaj. Pripovedovalec se počuti nemočnega, kar izrazi z besedami "I can't save us, my Atlantis, we fall" (Ne morem naju rešiti, moja Atlantida, padava). To je žalostna zgodba o gradnji nečesa lepega samo zato, da bi opazoval, kako se sesuje v prah.