Lichterloh je močan izraz, ki pomeni 'v plamenih' ali 'žareče'. Ne gre za vsakdanjo besedo, temveč za živo in slikovito prispodobo, ki poudarja intenzivnost.
V pesmi se uporablja v frazi "mein Seemannsherz brennt lichterloh" (moje mornarsko srce gori v plamenih), kar izraža strastno željo po morju in pustolovščinah, kljub bolečini ob slovesu. Ta beseda dodaja globino čustvom in ustvarja nepozabno podobo.
»Santiano« je pomorska pesem o težkem slovesu in neustavljivi želji po plovbi. Mornar se poslavlja od dekleta: »Der Abschied fällt schwer, sag mein Mädchen ade« [Slovo je težko, reci, dekle moje, adijo]. Solze so »salzig und tief wie das Meer« [slane in globoke kot morje], vendar njegovo mornarsko srce še vedno močno gori. Ukazi »Leinen los« [odveži vrvi] in »Volle Fahrt« [s polno hitrostjo] zvenijo kot klic posadki: jadra gor, naravnost naprej, tja, kamor kliče morje.
Mornar ne sanja o udobnem domu ali bogastvu. Pravi: »Ich brauche kein Zuhause und ich brauch kein Geld« [Ne potrebujem doma in ne potrebujem denarja]. Njegov dom je ves svet, strop pa nebo: »Unser Schloss ist die ganze Welt, unsere Decke ist das Himmelszelt« [Naš grad je ves svet, naša odeja je nebesni svod]. Cilj je pripluti tja, kjer se luna potopi, še preden se začne nov dan, in odpluti v večerni sij. »Santiano« v refrenu deluje kot ime ladje ali vzklik za plovbo, zato pesem zveni kot velik, nekoliko pretiran, a zelo nalezljiv mornarski napev.