Босою pomeni 'bosa'. To je zanimiva beseda, ker ni tako pogosta v vsakdanjem jeziku in prinaša s seboj določeno mero ranljivosti in naravnosti.
V kontekstu pesmi, ko pevec pravi: "Де будеш мене зустрічати босою ти по росі" (Kjer me boš bosa pričakala po rosi), ustvarja zelo živo in romantično podobo. Poudarja intimnost in preprostost, ki si jo želi v odnosu, daleč od mestnega vrveža.
Parfeniukova pesem »Вітер (Viter)« nas popelje v spomine na preteklo ljubezen, polno nostalgije in grenkobe. Začne se s prisrčnim spominom na skupne večere: »А пам'ятаєш, як з тобою ми гуляли по вечорам? Тоді я таких, як ти, ніколи не зустрічав« (Se spominjaš, kako sva se zvečer sprehajala? Takrat nisem nikoli srečal nikogar, kot si ti). Pripovedovalec se spominja tudi skupnih trenutkov v dežju, ko sta »skupaj z njim [dežjem] hodila« in vedela, »kam greva«. Sanja o prihodnosti, ko jo bo odpeljal s seboj, kjer ga bo »bosa pričakala v rosi in v vsej lepoti«.
Vendar se ta sladka preteklost ostro sreča s kruto sedanjostjo. Kljub vsem lepim spominom, je zdaj »tebe ni« in »mene ne bo več«. Pripovedovalec se počuti, kot da ga je »spravila ob pamet«. Refren razkriva, da je »veter vse uničil«, in samo on »ve, zakaj«. To je pesem o neuslišani komunikaciji in izgubi, saj pravi: »Jaz ti pišem, ti ne odgovarjaš. Jaz te kličem, ti ne odgovarjaš.« Kljub temu, da ga preganjajo spomini, se zaveda, da mora iti naprej, čeprav mu »včasih ne da spati do jutra« in »pogosto vstaja sredi noči«. Kljub vsemu pa ostaja trden in pravi, da »nikoli ni poslušal nikogar« in da »nasvetov ne spodbuja«, saj ima »glavo na ramenih«.