Pohjola Lyrics in Slovenian by Olli Halonen
Pohjola je starodavno finsko ime za severno deželo, ki se pogosto pojavlja v finski mitologiji in folklori. V kontekstu pesmi se nanaša na Finsko in njene prebivalce, ki so kljub težkim razmeram ponosni na svojo domovino.
Beseda evocira občutek trdoživosti, vztrajnosti in edinstvenosti finskega naroda, ki se ne boji mraza in izzivov.
Olli Halonen v pesmi »Pohjola« z zabavnim, precej neposrednim humorjem predstavi življenje na Finskem, v severni deželi, kjer so močvirje, mraz, tema in slaba letina del vsakdana. Uvod se navezuje na podobo pridnega »Jussija s krampom«, ki skuša obdelovati neskončne severne ravnice, nato pa pesem Finsko pozdravi z besedami »No, tervetuloa Suomeen« [No, dobrodošli na Finskem]. Finci so opisani kot trdoživi ljudje, ki pred premočjo ne zapustijo doma, čeprav mnogi sanjajo o selitvi v Španijo in o loterijskem dobitku. Toda »Täysosumakaan ei ihmistä muuta« [Tudi zadetek vseh številk človeka ne spremeni]: domače breze v Turkuju, mestu na jugozahodu Finske, so še vedno iz istega lesa, zmrzal pa zna tudi trmastega človeka naučiti ponižnosti.
Najbolj smešni so prizori vsakdanjega finskega kljubovanja: poletje se čaka v temi, kresne oziroma juhannusove plese pa se praznuje v snežni brozgi. Govorec se postavi mrazu po robu: »En mä pakkasta pelkää / Ei se pysty mun Corollaan« [Ne bojim se mraza / Mojemu vozilu Corolla ne more do živega]. Toyota Corolla tu zveni kot skromen, zanesljiv finski oklep. Ljudje se včasih zvrnejo, vendar vedno vstanejo, zato je rojstvo na severu hkrati »siunaus kirous« [blagoslov in prekletstvo]. Pesem se norčuje tudi iz čakanja z obiskom zdravnika, črnega humorja, zgodb o strahu pred Bogom in pesmi o smrti, a ob omembi Finske se vsi srečajo na trgu. Po južnih počitnicah se vedno vrnejo domov, kjer so lepota tudi sisu, savna in skupina Popeda. Zaključek je glasna, nekoliko opita prisega tej deželi: veliko preklinjanja, nekaj alkohola, delo pa je vseeno opravljeno.
