Solfège se nanaša na sistem učenja glasbe, kjer se notam dodelijo imena (do, re, mi...). Vendar pa v tej pesmi Edith Piaf uporablja besedo na zelo poetičen in metaforičen način.
Ko pravi "J'en ai tout un solfège sur cet air qui bat", ne govori dobesedno o notnem zapisu. Namesto tega izraža, da ima celotno "glasbeno lestvico" ali "kompozicijo" žalosti in spominov, ki so tesno povezani z melodijo, ki jo preganja. To pomeni, da so njeni spomini in čustva tako globoko vtisnjeni vanjo kot glasbena partitura.
Edith Piaf v pesmi "Padam, Padam" opisuje melodijo, ki jo obseduje podnevi in ponoči, in pravi, da ta melodija ni nova, ampak jo spremlja že od nekdaj, kot da jo vleče sto tisoč glasbenikov. Ta melodija jo spravlja ob pamet in ji preprečuje, da bi spregovorila, saj vedno govori pred njo in njen glas preglasi njenega. To je kot nekakšen refren, ki se ji nenehno ponavlja v glavi.
Melodija ji prinaša spomine in jo sili, da se spominja svojih ljubezni in preteklosti. Kot pravi: "Rappelle-toi tes amours / Rappelle-toi puisque c'est ton tour / Y a pas d'raison / Pour qu'tu n'pleures pas / Avec tes souvenirs sur les bras" [Spomni se svojih ljubezni / Spomni se, saj je tvoj čas / Ni razloga / Da ne bi jokala / S svojimi spomini v naročju]. Zdi se, kot da jo ta melodija preganja in ji kaže s prstom, kar jo sili, da se sooči s svojimi preteklimi izkušnjami. Edith Piaf se spominja vseh teh ljubezenskih komedij, ki so se odvijale ob tej melodiji, in vseh tistih poceni "vedno" obljub, ki so se izkazale za prazne. Na koncu se zdi, da je ta melodija kot srce iz lesa, ki bije in bije, polno žalosti in spominov.