Pica je zanimiva beseda, saj ima v portugalščini več pomenov, odvisno od konteksta. V tej pesmi se uporablja v slengovskem smislu in pomeni 'vzburjenje', 'vznemirjenje' ali 'strast'.
António Zambujo jo uporablja za opis močnega občutka, ki ga čuti do voznika tramvaja. Fraza "a pica que o pica do sete me dá" se lahko razume kot "vznemirjenje, ki mi ga daje voznik tramvaja številka sedem", kar poudarja intenzivnost njegovih čustev.
Pesem je duhovita ljubezenska zgodba, ki se začne na postajališču. Govorec vsako jutro čaka tramvaj številka sedem, sprva zaradi vožnje, potem pa zato, ker je nekoč zagledal njegovega sprevodnika oziroma kontrolorja vozovnic. Pravi: »Eu bem que não queria / Mas um certo dia vi-o passar« [Res nisem hotel, toda nekega dne sem ga videl peljati mimo]. Od takrat mu srce ob vsakem kliku klešč za preluknjanje vozovnice začne »tocar a rebate« [zvoniti v alarm]. Beseda pica tukaj pomeni prebod oziroma luknjanje vozovnice, v ponavljajočem se verzu pa dobi tudi igrivo, telesno in precej dvoumno noto.
Najbolj smešno je, da se za govorca navadna vožnja spremeni v usodo: »um mero trajecto / no meu caso concreto é já o destino« [navadna pot je v mojem konkretnem primeru že kar cilj]. Ko ga sedmica pobere, mu skoraj »salta da mão« [skoči iz roke] vozovnica. Tramvaj vozi po progi Carris, javnem prevozu v Lizboni, zato je mestni vsakdan tukaj kulisa za čisto osebno obsedenost. Govorec obžaluje, da je njegov vozni red prekrižal vozni red uslužbenca tramvaja, nato pa se pošali še z »livre passe para o peito de alguém« [prosto vozovnico za srce koga drugega]. V tej pesmi je zaljubljenost videti kot mešanica čakanja na postaji, živčnega zvonjenja in ene zelo dobesedne vozovnice, ki jo je treba preluknjati.