Beseda "Reticências" se dobesedno prevede kot "tričice" ali "elipsa" (...).
V pesmi Adriana Calcanhotto uporablja to besedo na zelo poetičen način, da izrazi nedokončanost, tišino in stvari, ki ostanejo neizrečene po odhodu ljubljene osebe. Tričice simbolizirajo, da se zgodba ni končala, da so občutki in spomini še vedno prisotni, čeprav je oseba odšla. Je močna metafora za praznino in pričakovanje, ki ostaja.
V tej pesmi brazilske umetnice Adriane Calcanhotto se pevka pogovarja sama s seboj in vztraja pri nečem, kar očitno ni res. Začne z besedo "Mentira" (Laž) in ponavlja: "Você não foi embora" (Nisi odšel). To je močan in neposreden način zanikanja razhoda. Ustvari se kontrast med zunanjim svetom, kjer je "Lá fora é dia" (Zunaj je dan), in notranjim prostorom, kjer je "Cá dentro, o relento" (Notri pa vlaga in hlad). Medtem ko se zunaj življenje nadaljuje, je pevka ujeta v hladnem, mirujočem prostoru, polnem spominov.
Dokazi, da oseba ni odšla, so povsod okoli nje, v obliki vsakdanjih predmetov. To niso velike romantične geste, ampak majhne, resnične stvari: "Suas camisetas / Seguem nas gavetas" (Tvoje majice / so še vedno v predalih) in "As Havaianas pretas no corredor" (Črni natikači Havaianas na hodniku). Pesem se nato premakne k bolj abstraktnim podobam, kot so "Anéis de fumaça" (kolobarji dima) in naslov pesmi, "Reticências" (tri pike), kar pomeni, da je zgodba nedokončana, puščena v zraku. Vse skupaj zaokroži ponavljajoči se refren "Tudo seu / Ainda" (Vse je tvoje / Še vedno), ki poudarja, da kljub fizični odsotnosti prisotnost te osebe še vedno preveva vsak kotiček prostora.