Fiori v romunščini pomeni 'srhle' ali 'mravljinci'. To ni vsakdanja beseda, ki bi jo pogosto slišali, zato je zanimiva in nepozabna.
V kontekstu pesmi Dan Balan poje: "Dar cât de adânc Trezesc fiori" (Toda kako globoko prebudijo srhle). Tukaj se beseda uporablja metaforično za opis močnih čustev in spominov, ki prebudijo intenziven, skoraj fizičen odziv, kot so mravljinci ali srhle po telesu. To poudarja globino čustvenega vpliva, ki ga imajo spomini na ljubezen.
Dan Balan nas s pesmijo "Printre Culori" [Med barvami] popelje v nostalgično potovanje v preteklost, v čas prve ljubezni. Spominja se poletja, ko sta bila z ljubljeno osebo še otroka, polna življenja in skupnih sanj. Besedilo nas popelje v tisto posebno noč, ko sta se ljubila "Printre culori, printre culori, în noapte" [Med barvami, med barvami, v noči], ob vonju lip in njenih očeh, ki so v dežju letele do neba.
Gre za hrepenenje po tisti čisti, neokrnjeni ljubezni, ko sta "în doi zburam, în doi cădeam" [v dvoje letela, v dvoje padala]. Čeprav so to morda pozabljene melodije, te v njem še vedno prebujajo globoke občutke in ga v noči znova dosežejo. Pesem govori o tem, kako se spomini na to ljubezen ohranjajo kot "punct de reper" [orientacijska točka] v življenju in kako se krila v njiju spet dvigajo, ko se spominjata tistega časa, ko sta se v oblakih ljubila v svetu barv v noči.