Midvintertid se dobesedno prevede kot "sredina zime". To je sestavljena beseda, ki združuje "mid" (sredina) in "vintertid" (zimski čas), kar ustvarja zelo specifičen in poetičen izraz za najtemnejši del zime.
V pesmi ta beseda takoj postavi prizorišče za prihod Lucije, ki prinaša svetlobo v to temno in mrzlo obdobje. Njena redkost in slikovitost jo naredita zanimivo in nepozabno.
Pesem se začne v najtemnejšem delu zime: »Så mörk är natten i midvintertid« [Kako temna je noč sredi zime]. Toda kmalu se približa Lucia, dobra prinašalka luči. Na glavi ima krono z lučmi in prinaša »hälsning om julefrid« [pozdrav božičnega miru]. Drugi del kitice ji namenja skoraj slovesen pozdrav: »Välkommen du goda med ljuset hit« [Dobrodošla, dobra, ki sem prinašaš luč]. Lucia je tukaj prikazana preprosto in jasno: ko je zunaj najtemneje, pride ona s svetlobo in mirom.
Nato se podoba premakne k lastovki. »Så mörk är dagen för svalan« [Kako temen je dan za lastovko] zveni nekoliko nenavadno, saj ptica ne ostane v svojem gnezdu. »Hon lämnar sitt näste, hon lämnar sin ro« [Zapusti svoje gnezdo, zapusti svoj mir] in odleti »mot ljusnande dagar« [proti vse svetlejšim dnevom]. Lepota pesmi je v tem prehodu: Lucia prinese luč v zimsko noč, lastovka pa se odpravi naproti dnevom, ki bodo postajali svetlejši. Švedska umetnica Sofia Karlsson tem podobam daje prostor, da zadihajo, brez potrebe po zapleteni razlagi.