Colapso pomeni 'kolaps' ali 'zlom'. To je močna beseda, ki se ne pojavlja pogosto v vsakdanjih pogovorih ali pesmih, kar jo dela zanimivo in nepozabno.
V kontekstu pesmi Paulo Sousa poje: "E é no momento Em que entro em colapso Que não desisto Que te persigo Até ao fim do mundo" (In v trenutku, ko doživim kolaps, ne obupam, ampak te zasledujem do konca sveta). Tukaj beseda colapso ne pomeni nujno fizičnega zloma, ampak bolj čustveni ali duševni zlom, ki pa ga protagonist uporabi kot motivacijo za vztrajanje in zasledovanje ljubljene osebe. To daje besedi globok in poetičen pomen.
V pesmi »Até Ao Fim Do Mundo« (»Do konca sveta«) Paulo Sousa iz Portugalske opisuje človeka, ki se zaveda svojih napak v odnosu. Prizna: »Nunca cheguei a ser só teu« (»Nikoli nisem bil samo tvoj«) in »Fui sempre alguém que nunca te entendeu« (»Vedno sem bil nekdo, ki te ni nikoli razumel«). To so zelo neposredne besede, brez olepševanja. Kljub temu med njima obstaja prostor, kjer besede niso potrebne: »É no silêncio do nosso abraço / Que tudo é dito, tudo é vivido« (»V tišini najinega objema je vse povedano, vse doživeto«). Lepo je, kako pesem ta tihi objem postavi nasproti vsemu, česar pripovedovalec ni znal povedati ali razumeti.
Nato se zgodba zaostri. Prav »v trenutku, ko se sesujem« oziroma »Em que entro em colapso« (»ko se zlomim«) se odloči, da ne bo odnehal: »Que não desisto, que te persigo / Até ao fim do mundo« (»da ne odneham, da ti sledim do konca sveta«). Veter želi odnesti, kar je od druge osebe še ostalo: »Mas o vento quer levar / O que resta de ti« (»Toda veter želi odnesti, kar je ostalo od tebe«). Zato se ponavlja odločenost: »Não posso fraquejar, não posso parar aqui« (»Ne smem omahniti, ne smem se tukaj ustaviti«). Pesem tako ni mirna ljubezenska izjava, temveč vztrajanje nekoga, ki je veliko zamudil, vendar še vedno teče za osebo, preden jo veter dokončno odnese.
Paulo Sousa je portugalski umetnik.
Njegova glasba pogosto združuje sodobne zvoke z elementi portugalske tradicije.