Castiço je zanimiva beseda, ki se ne pojavlja pogosto v vsakdanjih pogovorih ali pesmih. Pomeni 'čistokrven', 'pristen' ali 'izviren', pogosto se uporablja za opis nečesa, kar je značilno za določen kraj ali kulturo.
V tej pesmi se uporablja za opis identitete pevca, ki pravi: "o meu fado é castiço, é mestiço" (moja usoda je pristna, je mešana). To poudarja njegovo edinstveno dediščino in mešanico vplivov, ki so ga oblikovali, kar je osrednja tema pesmi.
Pesem »Quem Me Vê« govori o tem, kako človeka ni mogoče zares spoznati že na prvi pogled. Glas pripovedovalca v svojem pogledu prepozna mater, v načinu vedenja očeta, za njima pa še deda in prejšnje generacije. Ko pravi »Sou um pouco da essência de tanta gente« [»Sem delček bistva tolikih ljudi«], sebe opiše kot mešanico družinskih značajev, pogledov in življenjskih poti. Posebej lepa je podoba prednikov, ki so hodili »od dežele do dežele in od vojne do vojne«: čeprav jih sam ni poznal, so ga njihove izkušnje vseeno oblikovale.
V refrenu se pojavi besedna igra »o meu fado é castiço, é mestiço« [»moja usoda oziroma moja glasba je pristna, je mešana«]. Fado tukaj pomeni tako usodo kot portugalsko glasbeno izročilo, castiço nakazuje nekaj pristnega in značilno portugalskega, mestiço pa nekaj, kar je nastalo iz različnih vplivov. Zato je odgovor na vprašanje, kdo je ta človek, preprost in samozavesten: »E é isso que eu sou« [»In to sem jaz«]. Pesem ne išče ene same razlage njegove identitete. Sprejme, da je v njem veliko glasov, krajev in generacij, vendar na koncu ostaja on sam, »takšen, kot je bil moj ded«.