Klatergoud dobesedno pomeni 'bleščeče zlato' ali 'lažno zlato'. To je zanimiva beseda, ki se ne pojavlja pogosto v vsakdanjem jeziku in ima močno metaforično vrednost.
V pesmi se uporablja za opis nečesa, kar je na videz privlačno in dragoceno, a v resnici nima prave vrednosti. K3 poje o tem, kako se drevesa podirajo in zamenjujejo za 'klatergoud', kar kritizira uničevanje narave za kratkoročne, materialne koristi, ki so na koncu brez pomena.
K3 v pesmi »De Aarde Beeft« (»Zemlja se trese«) govori o planetu, ki zaradi človeškega ravnanja dobesedno in simbolično »trese«. Avtomobili drvijo po ulicah, svet se vrti prehitro, ledena gora se prevrne v morje, ministri na televiziji pa pravijo, da »het valt wel mee« (»saj ni tako hudo«). Ta stavek zveni skoraj cinično: težava je očitna, odgovorni pa jo zmanjšujejo. Refren opozarja, da si planet delimo z vsem živim: »Dat je deze planeet deelt met alles dat leeft« (»da si ta planet deliš z vsem, kar živi«).
Pesem nato pokaže še tisoč let staro drevo, ki ga posekajo in zamenjajo za bleščeč dobiček. Otroci niso predstavljeni samo kot »prihodnost«, temveč kot ljudje, ki bodo podedovali ta svet. Zato pevka zahteva spremembo: »Zeg nee zo luid als je kan« (»Reci ne tako glasno, kot lahko«), nato pa povabi k skupnemu dejanju: »En leg je hand in mijn hand« (»In položi svojo roko v mojo«). Pesem je neposredna, okoljska in nekoliko uporniška: manj sprenevedanja, več odgovornosti do narave, živali in otrok.