Slob pomeni 'nerazvitnež' ali 'lenuh', nekdo, ki je neurejen in ne skrbi preveč za svoj videz ali okolico. Je precej neformalen in slengovski izraz.
V pesmi se beseda uporablja v provokativnem vprašanju: "What if God was one of us? Just a slob like one of us?" (Kaj če bi bil Bog eden izmed nas? Samo lenuh kot eden izmed nas?). To ustvarja močan kontrast med božanskim in vsakdanjim, kar je ključna tema pesmi.
Kaj če bi bil Bog eden izmed nas? To je osrednje vprašanje, ki ga postavlja Joan Osborne v tej pesmi. Namesto da bi si Boga predstavljala kot vsemogočno, oddaljeno bitje, se poigrava z idejo, da bi bil Bog morda le navaden človek. Predstavljajte si ga kot "malomarneža, kot smo mi" ali "tujca na avtobusu", ki se preprosto poskuša vrniti domov. Pesem nas izziva, da razmislimo, kako bi ravnali, če bi božanskost srečali v najbolj vsakdanji obliki.
Besedilo slika podobo osamljenega Boga, ki se sam vrača v nebesa, "nihče ga ne kliče po telefonu, razen morda papeža v Rimu". Ta predstava o osamljenem, skoraj pozabljenem božanstvu je močan kontrast tradicionalnim verskim podobam. Pesem se sprašuje tudi, ali bi sploh prepoznali Boga, če bi imel navaden obraz, in ali bi nas takšno srečanje prisililo, da verjamemo v nebesa, Jezusa in preroke. To je pesem, polna vprašanj, ki spodbuja k razmišljanju o veri, človečnosti in o tem, kako gledamo na svet okoli sebe.