Kunniavieras pomeni 'častni gost'. To je zanimiva beseda, saj se ne pojavlja pogosto v vsakdanjem jeziku, še posebej ne v kontekstu, kot je ta pesem.
V besedilu pesmi je žalost personificirana kot 'častni gost', ki potrka na vrata. To je močna metafora, ki nakazuje, da je žalost nekaj, kar je treba sprejeti in spoštovati, ne pa zavrniti. Pesem nas uči, da je žalost del življenja in da jo moramo povabiti noter, jo nahraniti in ji ponuditi prenočišče, da bi se lahko iz nje nekaj naučili.
Ta pesem Jenni Vartiainen, "Suru On Kunniavieras" (Žalost je častni gost), nas vabi, da na žalost gledamo z drugačnimi očmi. Namesto da bi jo odganjali, nas besedilo spodbuja, naj jo sprejmemo kot častnega gosta. Predstavljajte si, da žalost potrka na vaša vrata – pesem pravi, naj jo povabite noter, ji ponudite hrano, pijačo in celo prenočišče: "Pyydä se sisälle, syötä juota / Tarjoa yösija silloin" [Povabi jo noter, nahrani jo, napoji jo / Takrat ji ponudi prenočišče].
Gre za to, da žalosti dovolimo, da je prisotna, da jo negujemo in jo zalivamo s solzami, "Surua kyynelin kastella täytyy / Jotta se puhkeais kukkaan" [Žalost je treba zaliti s solzami / Da bo zacvetela]. To je čudovita metafora, ki nakazuje, da iz žalosti lahko zraste nekaj lepega, nekaj, kar nas obogati. Spomini so tisto najdragocenejše, kar nam ostane, "Muistot on kalleinta kultaa" [Spomini so najdragocenejše zlato], in čeprav žalost odide, se vedno vrne, a vsakič nas nekaj nauči. Učenja, ki jih dobimo od tega častnega gosta, so tako pomembna, da jih ne moreš najti v knjigah ali kupiti z denarjem.