Kmiotka je pomanjševalnica in nekoliko slabšalna beseda za 'kmeta' ali 'vaščana', ki se uporablja za opis nekoga, ki je neotesan, neizobražen ali preprost.
V pesmi dekle pravi, da se noče poročiti s "kmiotkom" (mężusia kmiotka), kar pomeni, da si ne želi preprostega, neizobraženega moža. Ta beseda je zanimiva, ker izraža prezir do določene vrste moškega in poudarja njeno željo po nečem bolj vznemirljivem in strastnem.
V pesmi »Mamo, ja nie chcę za mąż« (»Mama, nočem se poročiti«) pevka odločno zavrne predstavo o mirnem, vsakdanjem zakonu. Noče biti »kot mimoidoča, ki se mora pretvarjati namesto živeti«, temveč si želi sijaja, aplavza in občutka, da je »prvi dragulj«. Njena želja je velika, skoraj pravljična: pod domačimi vrati naj se kolesa kočije obrabijo ob tlak, snubec pa naj pred njo poklekne. Očetu govori o poletju, bezgu in moškem, ki jo bo v kočiji odpeljal v neznano. Zelo zabavno je, kako brez zadržkov zavrne »kmetavzastega možička« in zahteva ljubezen s krili.
Toda za tem razkošnim sanjarjenjem se skriva preprost stavek: »Bo mi je ljubezni nenehno premalo« [ker mi ljubezni nenehno manjka]. Rožnata ovijalka se vzpenja vedno višje, diši in ima okus po mandljih, metulji pa se stiskajo drug k drugemu, medtem ko ona ostaja brez ljubezni. Hoče »barabo, vredno ljubezni«, ki ji bo s pestmi potrkal na srce, ne pa dolgočasnega moža iz navade. Pesem je zato igriva mešanica uporništva, romantičnih sanj in zelo jasne zahteve: poroka sama po sebi je ne zanima, zanima jo življenje, v katerem bo izbrana, občudovana in zares ljubljena.