Вселенная pomeni 'vesolje' ali 'univerzum'. Je beseda, ki se redko pojavlja v vsakdanjih pogovorih in pesmim doda globino ter poetičnost.
V kontekstu te pesmi, Basta uporablja to besedo za opis osebe, ki je zanj celoten svet, njegovo vesolje. Poudarja, kako pomembna in vseobsegajoča je ta oseba v njegovem življenju, kar ustvarja močno in čustveno podobo.
V središču pesmi je odnos, ki ga ni mogoče pošteno poimenovati: nista več prijatelja, sovražnika ali zares celota. Ponavljajoči se verz »Ты пол меня, я пол тебя, но мы не целое« [Ti si polovica mene, jaz sem polovica tebe, vendar nisva celota] zveni skoraj kot uganka, nato pa pride zelo močna podoba: »Я твой недостаток, ты Моя Вселенная!« [Jaz sem tvoja pomanjkljivost, ti si moje vesolje]. Govorec drugo osebo doživlja kot nekaj ogromnega in nepogrešljivega, čeprav njun odnos očitno ne deluje. Prosi jo, naj si vsaj ne laže, medtem ko se prepiri že spreminjajo v jezo, obtoževanje in utrujenost. »Рублю якоря« [Sekam sidra] pomeni, da pretrga vezi in odhaja, vendar odhod še ne pomeni, da je nehal čutiti.
V drugi polovici se vse skupaj premakne v nekoliko nenavadne, skoraj filmske prizore: ona odleti v Pariz, on ne kliče in govori, da skače s streh, življenje pa primerja z brazilsko nadaljevanko. To niso mirni načrti, temveč pretirane slike človeka, ki se po razpadu vede impulzivno in išče izhod v glasbi, mestu, delu ter samotnem potovanju naprej. Izraz »Пру в одного« [Porivam sam] jasno pove, da zdaj nadaljuje brez nje, toda zadnji obrat je preprost: »Скучаю без тебя, моя Вселенная« [Pogrešam te, moje vesolje]. Prav zato je pesem tako zanimiva: govorec odide, a čustveno še vedno kroži okoli iste osebe.