Beseda "фуфайка" (fufaika) se nanaša na prešito, vatirano jakno, pogosto uporabljeno za delo ali v hladnem vremenu. Ni vsakdanja beseda v sodobni ruščini, kar jo dela zanimivo.
V kontekstu pesmi "Русский Ванька" simbolizira toplino, udobje in preprostost ruskega življenja. Avtor jo uporablja za opis "Ruskega Vanjke" (tipičnega ruskega moškega), kar poudarja njegovo pristnost in povezanost z ljudskimi koreninami.
Pesem predstavi pripovedovalca, ki se z velikim ponosom razglaša za »Русский Ванька« [ruski Ivan oziroma preprost, tipičen Rus]. Njegovo srce je »балалайка« [balalajka, tradicionalno rusko glasbilo], oblečen je v toplo podloženo jakno, imenovano »фуфайка«, in pravi: »Мне ни от кого не надо ни шиша« [od nikogar ne potrebujem prav nič]. Podoba je namenoma pretirana in zabavna: premajhna ušanka, trenirka, luknjasta nogavica, vrečka, soda, domači »первачок« [močan doma narejen alkohol] in rezanje bučke. Prav v teh vsakdanjih, malo nerodnih podrobnostih pripovedovalec vidi dovolj za srečo.
Rusijo opisuje kot svojo mamo, trobojnico kot očeta, domovino pa nosi v prsih: »У России нету края / Ведь она в моей груди« [Rusija nima meja, saj je v mojih prsih]. Tisti, ki odidejo v tujino, so zanj ljudje, ki domovine niso ljubili, Amerika in Evropska unija pa mu ne ponujata prostora za njegovo dušo. Nekatere izjave so zelo ostre, na primer da je odhod v tujino »позор« [sramota], zato pesem deluje kot glas pretirano samozavestnega domoljuba, ki zavrača udobje in tuje vplive. Refren z »Русская моя душа« [moja ruska duša] vse skupaj spremeni v glasno, preprosto himno zadovoljstvu z malo: dovolj so mu križec, zelenjava, stara zaloga sode in občutek, da pripada Rusiji.