Muurareita pomeni 'zidarji'. Ta beseda je zanimiva, ker se nanaša na poklic, ki je del vsakdanjega življenja, a se redko pojavlja v besedilih pesmi.
V kontekstu pesmi Anssi Kela uporablja to besedo kot del seznama različnih poklicev, ki so jih izbrali nekdanji sošolci. Pesem govori o tem, kako so se sanje o 'spremembi sveta' spremenile v bolj običajna življenja, kar daje besedi 'muurareita' nostalgičen in realističen prizvok.
»1972« Anssija Kelo je duhovit in nekoliko grenak pogled na srečanje nekdanjih sošolcev. Pripovedovalec se spominja Kristiana, ki je nekoč iz smrklja na stropu naredil boga, Susanne, ki ga ni ljubila nazaj, ter Nummelina, samotarskega fanta z očali iz prve klopi. Nekateri so se spremenili, drugi skoraj nič. Roopu je nekoč zavidal njegovo življenje, zdaj pa mu na plesišču hlače zdrsnejo do gležnjev. Tudi Jasmin še vedno pripoveduje o finalu tekmovanja Miss Lohja, medtem ko je Nurminen zaradi alkohola padel v kamnolom, čeprav bi po pripovedovalčevem mnenju lahko postal poklicni športnik.
Najbolj znan refren se poigrava z razliko med šolskimi sanjami in odraslim življenjem: »Meidän piti muuttaa maailmaa« [Morali smo spremeniti svet], potem pa so postali zidarji, taksisti, čevljarji, zdravniki, uradniki in samohranilke. Za en večer so lahko »kuninkaita« [kralji], toda odraslost prinese tudi zmedo: »Bolj ko odraščamo, bolj neumni postajamo«, pripovedovalcu pa nekega večera ključ ne odpre več ključavnice in njegova oblačila letijo skozi okno. Konec je še posebej človeški: prijatelj Vuorinen, ki je nekoč ure in ure klepetal, danes zmore reči le še »Oli kiva nähdä« [Lepo te je bilo videti]. Pesem tako iz šolskih anekdot naredi smešen, neprizanesljiv in zelo prepoznaven portret tega, kako se veliki načrti sčasoma skrčijo v službe, neuspele spomine in nerodne pogovore.